Avtonomija

Kot cilj psihoterapije je Eric Berne navajal avtonomijo, ki je ni nikoli zares definiral. Opisal pa jo je kot zmožnost:

• spontanosti,
• zavedanja in
• intimnosti.

Za avtonomno življenje je potreben pogum. Človek ne more živeti kot samotni otok in avtonomija ne pomeni tega. Si lahko dovolimo vdihiti življenje temu kar je v nas na vpogled množici številnih drugih ali imamo občutek, da se moramo boriti, da nas kdo opazi? Delujemo iz svoje moči ali se prilagajamo tihim pravilom družbe, katerih se pogosto še sami ne zavedamo. To je lahko glas našega skrbnika, katerega smo morali poslušati v otroštvu in se nismo spraševali, če je navodilo dejstvo ali ne. Ker je naš skrbnik. Ker že ime pomeni nekoga, ki skrbi za nas. Vendar ne vedno najbolje. Kot tudi avtoritete kasneje v našem življenju – ne vedno najbolje. Vendar odrastemo in dobro se je razgledati okoli sebe in prevetriti prepičanja, ki jih nosimo v sebi in nas usmerjajo v življenju. Poglejmo samo kakšen je svet, v katerem živimo. Ne deluje zdravo.

Kje je meja, ki ločuje naše avtentične občutke, ki želijo dobiti svoj glas in med pravili družbe, ki nam svoja pravila postavlja kot varen pristan vsakega našega naslednjega koraka.

To ni enostaven proces in večina ljudi se s tem niti ne želi soočati. Vendar v življenju pridejo okoliščine, ki jih ne znamo obvladati in takrat nam zamolčani izraz kriči v lasten obraz. Bolj silovito kot kdajkoli. To vidimo tudi v današnjem svetu, ko pol sveta kriči po pravici, da samo je, pol sveta pa se niti ne zaveda, da je problem obstaja, spet tretji verjamejo v magično rešitev, ker racionalne reštive ne vidijo.

Smo zares avtonomni? Naša družba, ki je danes kar vse človeštvo, vsekakor ni, ker krči iz bolečine nevidnosti, neupoštevanja in ja, celo zanikanja obstoja svojega dela….kateri vaš del kriči po vidnosti, upoštevanju….ljubezni?

Pred nekaj dnevi me je presunil citat, ker je tako zelo aktualen:

Več poguma je potrebnega pri soočenju z lastnimi sencami in s temnimi ulicami naše družbe kot ga potrebuje vojak na bojišču.

William Butler Yeats, original v angleščini

Upam, da nam ne zmanjka poguma. Dati glasu v nas priložnost. Dolgo časa je bil neupoštevan in mogoče bo kričal. Želim si, da se ga ne ustrašimo. Nevihta bo minila.