Preobrazba

Vsakič se zamislim ob dejstvu, da morajo nekatera semena dobesedno skozi ognjeni krst, da lahko vzklijejo. Kot ta kalifornijski ognjeni mak na sliki. Zacvetel je po velikem požaru v Tassajari, ki sem jo prav takrat obiskala. Seme je lahko dejavno še par let, potem spet zaspi do nove ognjene preobrazbe.

Fire Poppy

Kaj ognjeni mak uči nas, ljudi? Veliko je zgodb, ki govorijo o preizkušnjah, ki čoveka zbudi v Človeka. Znano je Budovo učenje: prva resnica je, da je življenje trpljenje, druga resnica je, da obstaja vzrok za trpljenje, tretja, da obstaja prenehanje trpljenja in četrta, da obstaja pot ven iz trpljenja.

Kaj je človeško seme, ki mora skozi ognjeni krst? Kje je naše seme, naše bistvo? To je mogoče vprašanje za filozofe ali duhovne učitelje, vendar lahko iskren pogled v našo družbo, še bolje v našo notranjost, pokaže marsikateri odgovor.

Sledimo temu kar čutimo v sebi ali temu kar nam narekuje družba. Za integriteto je potreben pogum. Kako najti ravnovesje? Veliko lažje je, če smo imeli skrbnike, ki so to živeli in nam je bilo to že položeno v zibko. Kaj pa, če nismo imeli vzora, še slabše, da nas niso ti nikoli upoštevali? Kje se potem lahko naučimo kako slediti temu, kar čutimo? Si to sploh lahko dovolimo ali to spada v svet sanjačev?

Integriteta je pomembna vrednota in če se ozremo naokoli sebe, predvsem na ljudi, ki jih redno poslušamo v svetovnih medijih, potem vidimo, da je to vrednoto zamenjal privilegij. Postanemo oportunisti, se obračamo z vetrom, ker nimamo notranjega kompasa. Si res lahko rečemo samo: pač v takem svetu živimo?

Si upamo od-učiti vzorcev, ki nas oddaljujejo od samih sebe, vendar nam omogočajo toplo udobje neživosti, občutka, da smo pomembni, čeprav znotraj nas kluje dvom? Ognjeni krst je lahko izguba partnerja, izguba službe, imetja, imena, izguba bližnje osebe ali lastnega zdravja.

Preobrazba je proces, ko se v novih okoliščinah ne znajdemo več. Ko ni več tako kot smo navajeni in da ohranimo sebe, moramo prav tu, v sebi, poiskati naše jedro in bistvo. To pa pomeni le, tako kot v primeru s semenom ognjenega maka, da se odpremo temu kar v resnici smo. Dovolimo si čutiti čustva, ki si jih prej nismo upali ali nismo smeli. Pustimo, da seme v nas vzklije. Ker pa smo v stiku, ni težko zagotoviti varnosti in nege, ki jo to seme rabi za razcvet.

Preobrazimo se v integrirano in celovito osebo, ker smo stopili stik v svojo šibko platjo in to nam paradoksalno da moč, da se postavimo na svoje noge in sprejmemo vse svoje dele.

Avtonomija

Kot cilj psihoterapije je Eric Berne navajal avtonomijo, ki je ni nikoli zares definiral. Opisal pa jo je kot zmožnost:

  • spontanosti,
  • zavedanja in
  • intimnosti.

Za avtonomno življenje je potreben pogum. Človek ne more živeti kot samotni otok in avtonomija ne pomeni tega. Si lahko dovolimo vdihiti življenje temu kar je v nas na vpogled množici številnih drugih ali imamo občutek, da se moramo boriti, da nas kdo opazi? Delujemo iz svoje moči ali se prilagajamo tihim pravilom družbe, katerih se pogosto še sami ne zavedamo. To je lahko glas našega skrbnika, katerega smo morali poslušati v otroštvu in se nismo spraševali, če je navodilo dejstvo ali ne. Ker je naš skrbnik. Ker že ime pomeni nekoga, ki skrbi za nas. Vendar ne vedno najbolje. Kot tudi avtoritete kasneje v našem življenju – ne vedno najbolje. Vendar odrastemo in dobro se je razgledati okoli sebe in prevetriti prepičanja, ki jih nosimo v sebi in nas usmerjajo v življenju. Poglejmo samo kakšen je svet, v katerem živimo. Ne deluje zdravo.

Kje je meja, ki ločuje naše avtentične občutke, ki želijo dobiti svoj glas in med pravili družbe, ki nam svoja pravila postavlja kot varen pristan vsakega našega naslednjega koraka.

To ni enostaven proces in večina ljudi se s tem niti ne želi soočati. Vendar v življenju pridejo okoliščine, ki jih ne znamo obvladati in takrat nam zamolčani izraz kriči v lasten obraz. Bolj silovito kot kdajkoli. To vidimo tudi v današnjem svetu, ko pol sveta kriči po pravici, da samo je, pol sveta pa se niti ne zaveda, da je problem obstaja, spet tretji verjamejo v magično rešitev, ker racionalne reštive ne vidijo.

Smo zares avtonomni? Naša družba, ki je danes kar vse človeštvo, vsekakor ni, ker krči iz bolečine nevidnosti, neupoštevanja in ja, celo zanikanja obstoja svojega dela….kateri vaš del kriči po vidnosti, upoštevanju….ljubezni?

Pred nekaj dnevi me je presunil citat, ker je tako zelo aktualen:

Več poguma je potrebnega pri soočenju z lastnimi sencami in s temnimi ulicami naše družbe kot ga potrebuje vojak na bojišču.

William Butler Yeats, original v angleščini

Upam, da nam ne zmanjka poguma. Dati glasu v nas priložnost. Dolgo časa je bil neupoštevan in mogoče bo kričal. Želim si, da se ga ne ustrašimo. Nevihta bo minila.

Photo credit: NASA

TRANSAKCIJSKA ANALIZA

Danes je transacijska analiza (TA) opredeljena kot teorija osebnosti in sistematična psihoterapija za osebnostno rast in spreminjanje. Teorija osebnosti temelji na modelu egostanj kot prvi temelj TA, ki nam pomaga razumeti človekovo vedenje, mišljenje in čustvovanje; je osnova teoriji komunikacije in teoriji otrokovega razvoja na podlagi življenskega scenarija, ki je drugi temelj teorije.

Model egostanj predstavljajo Otroka, Straša in Odraslega. Nekateri jih imajo za jasno določene načine vedenja, čustvovanja in mišljenja, vendar se sodobna stroka zavzema za pretočnost le-teh in npr. egostanje Otroka ni le nekaj travmatičnega, kar se nam je zgodilo v otroštvu, ampak je tudi naša nujno potrebna ustvarjalnost, ki jo potrebujemo za kakršnokoli spremembo v življenju. Ne gre za naš arhaičen del, ampak del, ki je vseskozi z nami in zahteva pozornost tekom celega življenja.

Egostanje Straša vključuje najpogosteje ponotranjena navodila, zapovedi (introjekt), ki nas navadno priganja ali vzpodbuja in pogosto tudi ovira, da bi naredili spontano spremembo.

Egostanje Odraslega predstavlja uspešno lovljenje ravnotežja med obema prej omenjenima. Značilnost egostanja Odraslega je po Ericu Bernu avtonomnost, ki je zmožnost zavedanja, intimnosti in spontanosti.

Še nekaj o življenjskem scenariju, ki je naslednji temelj teorije TA. Gre za naš načrt prilagoditve, ki ga začrtamo že zgodaj in potem teče zelo utečeno in gladko, vendar je ravno osvoboditev od tega scenarija srž naše avtonomnosti.